Kako sem postal učitelj računalništva

Pravijo, da naše poslanstvo leži v nas samih – le odkriti ga moramo. Mislim, da sem ga našel. Res pa je, da človek nikoli ne ve, kam ga bo življenje poneslo, spodneslo ali zaneslo. Sedaj ne bom govoril o prihodnosti – ampak o poti, ki me je vodila do poklica učitelja. Vse se je začelo v osnovni šoli, ko smo morali odgovoriti na vprašanje – kaj bom, ko bom velik.
Na zgornje (zelo znano in otrokom največkrat postavljeno) vprašanje sem skozi odraščanje odgovarjal z različnimi odgovori. Nekateri so bili tudi zelo zanimivi in so (že takrat) izstopali iz pričakovanih odgovorov.

V 3. razredu osnovne šole smo morali na risalni list z barvicami naslikati dejstva o sebi. Barva oči in las, velikost, teža, hobiji, kaj rad jem in pijem ter ostale podobne karakteristike. Morali pa smo tudi narisati in napisati, kaj želimo postati. Sošolci so pisali običajno pričakovane poklice: policaj, zdravnik, gasilec, frizerka, veterinar ipd. Kot že rečeno – moj poklic oz. moja vizija pa je bila najbolj eksotična izbira za devetletnega otroka.

Postati želim župan občine Zagorje ob Savi.

Prav ste prebrali. Zapisal sem na veliko. Na spodnji sliki si lahko pogledate moj plakat. Kako ponosen sem bil na to vizijo. Sošolci so bili začudeni nad zapisom želenega poklica. Še bolj pa je bila presenečena učiteljica. Tako zelo, da je to bila prva novica na govorilni uri, ko jo je mati obiskala. Mater ni nič presenetilo – bilo je povsem tipično zame, da sem imel neskončno velike ideje in vsemogoče fantazije. Sedaj, ko prebirate, že veste, da me je pot vodila drugam – ampak nič ni izključeno. 🙂 Malo za šalo …

vse_o_meni_3_razred_small
Vse o meni – poster, ki sem ga izdelal v 3. razredu osnovne šole. Bodite pozorni na vsebino, ne na pravopisne napake. 🙂

Postal bom učitelj matematike.

V času odraščanja sem imel raznolike vizije o sebi. Ob gledanju znanstvene fantastike sem želel postati astronavt, znanstvenik, ki naredi spojino in le-ta poči v laboratoriju, izdelovalec robotov in še mnogo drugih poklicev, ki so spominjali na tehniko in znanstveno delo. V zadnjem, zaključnem razredu osnovne šole (takrat je bil to osmi razred osemletke) pa nam je dal takratni razrednik (učitelj matematike) nalogo, da naj na majhen listič zapišemo svoj želen poklic. Povedal je, da bo listke spravil, da bomo na eni izmed obletnic (naslednje leto bo 15. obletnica) pogledali, kakšen bo naš dosežen poklic in koliko se bo razlikoval od naših otroških predstav o sebi. Na listič sem zapisal, da bom učitelj matematike.

Z vstopom v srednjo šolo pa je želja – biti učitelj – tiho zaspala. Tudi novi razrednik je bil učitelj matematike – legendarni Anton Leskovšek. In ravno njegov zgled me je v zaključnem letniku spomnil na željo, ki sem jo zapisal na listek v 8. razredu. Razrednikova prezenca, njegova doslednost, iskriv način poučevanja in odprtost do reševanja problemov v oddelku so mi postavili jasno željo: kaj želim biti in kakšen učitelj želim biti. Res je, da so mi učitelji (profesorji v gimnaziji) odsvetovali, da “grem v prosveto”, ker vloga in podoba učitelja ni več takšna, kot je bila nekoč, ko je bil učitelj (poleg župnika in odvetnika) glavni gospod na vasi. Čeprav sem bil zelo vesten, konformističen in (skoraj preveč) ubogljiv dijak, jih pri vpisu na fakulteto nisem poslušal.

Profesor matematike in …

V zaključnem letniku gimnazije je napočil dan, ko sem moral obiskati želeno smer študija na izbrani fakulteti – na vrsto so prišli Informativni dnevi. Odločil sem se, da obiščem dve fakulteti: Pedagoško fakulteto (PeF) in Fakulteto za matematiko in fiziko (FMF). Na PeF-u smo imeli hkrati predstavitve več univerzitetnih smeri povezanih z matematiko, in sicer: profesor matematike in fizike, profesor matematike in tehnike ter profesor matematike in računalništva. Na FMF-ju pa sem obiskal le prestavitev smeri univerzitetna matematika.

Po informativnih dnevih je sledilo tehtanje – ali PeF ali FMF. Preveč ljudi me je strašilo, da nisem za FMF in da bom imel težave. Poslušal sem jih in se odločil, da bom izbral eno izmed matematičnih smeri, ki jih ponuja PeF. Ampak, kaj naj izberem? Matematiko in tehniko? Ahm, raje ne. Tehniko sem sicer imel rad, ampak bil sem eden tistih učencev, ki je s svojo nerodnostjo uničil še zadnjo žagico pri električni rezljači – takšno naj bi bilo uradno ime stroja z zelo tanko žagico, ki se je vedno ravno pri meni uničila. 🙂 Torej tehnika odpade. Potem pa sem tehtal med fiziko in računalništvom.  Razmišljal sem, kje se želim bolj videti in kaj bi bolj izpopolnjevalo željo po “raziskovanju in kreiranju nekaj sodobnega in tehniško bolj naprednega”. Odločil sem se za računalništvo in tako vpisal smer “Profesor matematike in računalništva”.

Priznam. Ker sem bil na Pedagoški fakulteti, sem pričakoval, da bo glavni poudarek na poučevanju, a je prvega oktobra sledil hladen tuš: analiza, algebra, diskretne strukture, fizika, uvod v računalništvo in računalniški praktikum. Nič pedagoškega in sama temeljna znanja iz matematike ter računalništva. Prvi mesec je bil kaotičen. Imel sem popolno temo na področju matematike  – seveda, nivo matematike je bil 2-3x višji od srednješolske matematike. Na računalništvu ni bilo nič boljše – nikoli nisem resneje programiral, nikoli nič slišal o logičnih vezjih in njihovih operatorjih. S pridnostjo in vestnim delom sem prebrodil prvi mesec prvega letnika in študij je gladko stekel. A že v prvem letniku se je nekaj zgodilo. Profesor in profesorica, ki sta poučevala temeljna računalniška predmeta, sta me tako navdušila nad računalništvom (še posebno nad programiranjem), da bi takoj podpisal peticijo, da bi se smer preimenovala v “Profesor računalništva in matematike”. Na fakulteto sem se vpisal zaradi matematike, a računalništvo je pri meni izpodrinilo matematiko. Matematiko sem imel še vedno rad, ampak me abstraktni del matematike ni tako privlačil kot izdelava spletnih strani, programiranje, razvijanje aplikacij in iger. Med študijsko prakso pa sem spoznal, da se dobro počutim tudi v vlogi učitelja in, da je to poklic, v katerem bi lahko užival, ko bi ga opravljal.

Doktor znanosti iz računalništva in informatike ter učitelj računalništva

Študij sem 13 mesecev predčasno zaključil – diplomiral sem 1 mesec (v mesecu avgustu) pred zaključkom 4. letnika brez koriščenja statusa absolventa. Zato se  je ponudila priložnost, da bi študij nadaljeval na doktorskem študiju. Odločil sem se, da bom vpisal doktorski študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). V mesecu decembru (vzporedno z doktorskim študijem) sem začasno nadomeščal učiteljico matematike na moji srednji šoli. Takrat sem samostojno izvajal učiteljski poklic in sem v njem užival. Poučeval sem vse štiri letnike – 138 dijakov in dijakinj. Počutil sem se zelo dobro, a zaradi stopnjevanja študijskih obveznosti se na kasnejše povabilo po poučevanju nisem mogel prijaviti. Doktorski študij je tekel in uspešno sem zaključil 3. letnik ter s tem opravil vse (običajne) študijske obveznosti vseh treh letnikov – začel se je postopek objave znanstvenega prispevka in prijave doktorske disertacije, predstavljanja pred komisijo, predstavitev pred študenti ipd. Ker je bil doktorski študij zelo drag in me je še čakal konkreten zalogaj, ki je bil povezan z zagovorom disertacije, sem začel iskati delo.

Zasledil sem, da na Srednje tehniški in poklicni šoli Trbovlje iščejo učitelja (profesorja) strokovnih modulov s področja računalništva. Prijavil sem se na razpis in bil izbran za delo. Novice, da sem izbran, sem bil neskončno vesel – a nastopil je občutek odgovornosti. Dokončati sem moral postopek procesa zagovora disertacije in hkrati poučevati številne računalniške predmete. Čutil sem odgovornost do sebe, mentorjev, sodelavcev in do 101 dijaka ter 1 dijakinje. Priznam, da sem pričakoval, da bom poučeval na kakšni fakulteti. A ničesar (zaenkrat) ne obžalujem, saj bi morda poučeval podobne predmete, kot jih poučujem sedaj. Sem mentor dijakom za zaključne naloge. Vodim ter sodelujem pri več projektih. Še vedno raziskujem in objavljam znanstvene prispevke. Prijavljam inovacije, ki jih skupaj s kolegi in dijaki razvijamo in uporabljamo.

In sedaj sem tu. Na STPŠ Trbovlje in vstopam v moje 4. šolsko leto v vlogi učitelja. Raziskujem na področju pedagoških in didaktičnih znanj ter na področju računalništva. Sem pa bil tudi že župan – župan manjšega mesta z 21 prebivalci. Sicer so se sedaj odselili in gredo k novim zmagam naproti, a pričakujem nove prebivalce v novem šolskem letu. 🙂

 

 

0 comments on “Kako sem postal učitelj računalništvaAdd yours →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja