Ansambla bratov Avsenik ni potrebno posebej predstavljati. Verjamem, da gre za ansambel, katerega sem slišal že v prvih letih življenja. Avsenikove melodije so mi ostale v podzavesti in na to sem ponosen. Več let sem razmišljal, kako bi se poklonil slavnima bratoma. In leta 2019 sem dobil preblisk – povežimo glasbo in umetno inteligenco. AiVSENIK. In vse do danes je projekt ostal skrit – niti (prejšnja) ravnateljica ni vedela zanj. Ups.
Povej mi, kje pomlad gostuje, dovolj je zime hladne tuje. Povej mi, kje mladost se skriva, kot vino bi jo rada pila. Tako gre prva kitica Avsenikovega valčka – enega izmed meni najbolj ljubih. Takoj za njim pa je še valček Gozdovi v mesečini. Res sem ljubitelj Avsenikove glasbe in verjetno ni skladbe, ki je ne bi že slišal – preposlušal sem vse možne izvedbe Avsenikovih kaset in plošč.
Ko se lotim kakšnega inovativnega projekta, rad poskrbim, da zanj nihče ne ve, dokler ni javno objavljen. Prvič zato, ker včasih kdo nekaj napove in obljubi, pa se potem obljuba prelomi. Drugič, ker se mi je večkrat zgodilo, da je kdo mojo idejo uporabil in jo označil “kot njegovega otroka”. Enkrat, dvakrat preboliš – četudi zaboli. Potem pa se naučiš in veš, komu lahko zaupaš.
Pisalo se je leto 2019. Botra projekta AiVSENIK je moja prijateljica dr. Maša Jazbec. Bila je prva, kateri sem zaupal idejo projekta in me je nekajkrat spodbudila, da se res lotim projekta. Moja prva misel za sodelovanje je bil takratni dijak Matic Bernot, s katerim imam tudi 3 inovacije: BCI-slikar, slikanje z mislimi; AR-Laibach in AR-Lesarius.
Pa sva se z Maticem lotila prepisovanja Avsenikovih valčkov. Šel sem po različnih knjižnicah in pregledoval notno gradivo. Nekaj not sem imel sam, saj sem večkrat igral Avsenikovo glasbo kar na orgle. Najzanimivejše je, da Matic ne pozna not. Tako, da sem mu na hitro razložil, kakor obrtniško prepisovati skladbe v digitalni zapis (MIDI). Ker je vzporedno opravljal šolske obveznosti in sva sodelovala še na drugih projektih, projekt ni napredoval do mere, kot sva si zamislila. Z Matičevim soglasjem sem leto kasneje k projektu povabil dijaka Žana Hribarja in Danijela Tomića, ki sta izziv sprejela. Ponovno smo se usedli, naredil sem hitri tečaj teorije glasbe in posledično branja not. Nato pa smo se lotili projekta – naša naloga je bila izdelati algoritem, ki bo generiral melodijo.
Poskusili smo različne algoritme in izbrali najustreznejše. In prišel je trenutek resnice. Ali bomo res dobili kaj uporabnega? Seveda vmesni poskusi so bili bolj klavrni – ni bilo tako enostavno. A rezultat … rezultat pa je odličen. Resnično sem ponosen na vse tri fante, da so se spoprijeli z izzivom – nihče od njih ne zna brati not.
Ko smo dobili prve melodije, smo se morali odločiti, kaj bomo uporabili in preoblikovali v valček. Tukaj sem moral uporabiti svoje amaterske sposobnosti harmonije, ki sem jih pridobil na orglarski šoli, ki sem jo obiskoval. Hvaležen sem vsem učiteljem, ki so se trudili z menoj in, da sem pridobil znanje, ki ga lahko danes uporabim – tudi na področju računalništva.
Rodil se je Trboveljski valček. Zakaj Trboveljski? V Trbovljah smo se vsi štirje rodili. Vsi štirje smo obiskovali srednjo šolo v Trbovljah. Sam živim v Trbovljah in opravljam delo tukaj. Lahko bi tudi drugače poimenoval, drži … sploh, če bi vedel …
Trboveljski valček, ki sem ga pripravil za kvintetno narodnozabavno izvedbo, je prva slišala ravnateljica Vesna Kralj, ki navdušenja nad skladbo ni mogla skriti. Bila je vidno ganjena. Tako zelo, da sem ji ga moral dvakrat zavrteti. Lepo je videti, ko je šefica ponosna na tvoje delo in se veseli premiere. V takšen okolju človek dobi nešteto idej in ena je bolj divja od druge. Večina ljudi zame pravi: bolj je odbit projekt, bolj je dr. Ocepek zanj zagret. Pa povsem prav imajo.
Te dni pripravljamo videospot za omenjeni valček. Morda bo valček še kdaj zaigran. Morda me bo kdo poklical in povedal, da bo zaigran v kakšni drugi različici. Morda pa bo le otožni valček, ki oznanja, da bo potrebno zapreti knjigo, prerezati popkovino in poskusiti nekaj povsem drugačnega in drugje.