Najlažje se je smejati disleksiji …

Zapisal bom svoje doživljanje življenja z motnjo, ki sodi v koš disleksije. Disleksije (oz. Legastenije – starinski izraz) nimam uradno psihološko potrjene – pa vendar ni težko prepoznati svoje lastne posebnosti in drugačnosti. Za začetek – kaj je disleksija?

»Disleksija je motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega, poleg ohranjene senzorne in splošne sposobnosti. Je motnja veščin branja in pisanja, pogosto s tendenco medsebojnega mešanja ali neopažanja črk ali besed med branjem ali pisanjem. Oseba z disleksijo drugače rešuje probleme kot ostali, saj razmišljajo z desno polovico možganov.« Wikipedija.

Disleksijo laično povežemo s tem, da nekdo ne loči črk med seboj. Povežemo jo z dejstvom, da ima nekdo težave pri branju. Povežemo jo s tem, da nekdo pri pisanju menja črke – lahko tudi števila (diskalkulija). Sam pri sebi nisem opazil ničesar podobnega. Disleksija je več kot samo ti tipični primanjkljaji. Pod disleksijo sodijo tudi izpuščanje črk, neustrezna raba besed, tvorjenje stavkov v napačnem vrstnem redu, uporaba samostalnika v imenovalniku (namesto v pravem sklonu), uporaba glagola v nedoločniku (namesto v ustrezni glagolski obliki),  težava pri priklicu prave besede … Pri slednjih »značilnostih« pa se povsem najdem. Vse naštete značilnosti in še mnoge druge pa so  posledica posebnega/drugačnega delovanja možganov.

Brati (čeprav robotsko) sem se naučil že pred dopolnjenim 4. letom starosti. Vedno sem rad risal, pisal, si izmišljal bitja, zgodbe … Že kot otrok sem bil vajen biti drugačen, čeprav bi besedna zveza »biti čuden«, bolje opisala doživljanje samega sebe v otroških letih. Začelo se je že s sodbo logopedinje, da »ne bom nikoli naredil osnovne šole« (zaradi govorne napake v otroštvu), a o tem morda kdaj drugič. Povedati želim, da sem bil vajen nositi etiketo »biti nepopoln«.

Prišla je osnovna šola in prišli so nareki, sestavki in spisi. Ko so jih učiteljice popravile, je bilo vedno vse rdeče: manjkajo črke, manjkajo besede, napačen besedni vrstni red, uporaba arhaičnih besed. Vedno rdeče. Le koliko rdečih kemičnih svinčnikov je bilo porabljenih zame? 🙂

Nihče ni prepoznal disleksije. Mami je vestno hodila na govorilne ure in pogosto dobila povratno informacijo, da preveč hitim, da nisem pozoren, da sem površen – če konkretneje opredelim – da sem »pač len in frfrast«, ker si ne vzamem dovolj časa, da bi našel vse napake in jih popravil. Saj veste, kako je brati za seboj – ko se ti vse zdi logično in razumljivo. A mati ni želela verjeti temu, da sem »samo frfrast« – zato se je z menoj trudila in nikoli obupala nad menoj. Še vedno pomnim, da sem moral vsake počitnice pisati doživljajske spise »Kaj sem doživel med počitnicami«. Nato jih je mati popravila. Ko so se pričele počitnice, sem že vedel, kaj bom pisal zadnjo soboto v tednu – pa naj bodo to poletne, jesenske, novoletne, zimske ali pa prvomajske počitnice. Vedno znova in znova – skoraj do konca osnovne šole.

V tretjem razredu sem dobil priložnost, da lahko popravim svoje ocene pri slovenščini (ostale predmete sem imel 5). Ko si povedal/prebral knjige za bralno značko, si lahko nadaljeval z branjem. Vsakič, ko si prebral 5 knjig in si jih povedal, pa je učiteljica dala petico v redovalnico. Odlična motivacija za spodbujanje branja, kajne? Prebral/povedal sem točno 75 knjig – ne pretiravam. Še vedno pomnim število knjig. Učiteljica je morala zame narediti novo redovalnico. Zame je morala narediti poseben prostor, da je vpisala vse petice. Če malo izračunamo, prejel sem  15 petic. Ni mi bilo težko, saj sem zelo rad bral – z branjem nisem imel težav. Do zadnjega šolskega dneva je bila učiteljica v dilemi – ali naj mi zaključi 4 ali 5. Do zadnjega dneva. Zadnji dan (24. 6.) pa sem izvedel, da imam slovenščino zaključeno z oceno 4. Trud in vnema učenca ni bila prepoznana – primanjkljaji so odtehtali. Bil sem vseeno odličen, a leposlovne knjige mi niso več toliko dišale.

V višjih razredih so se moji primanjkljaji omilili, a pri slovenščini so težave ostale. Domišljijski spisi med počitnicami so tudi ostali. 🙂 Mati je obiskovala učiteljice slovenščine – ki so preprosto rekle, da več kot odličen in nadarjen ne morem biti. Zaradi dejstva, da sem imel od petega razreda pa vse do zadnjega (osmega) razreda vedno vse predmete zaključene z oceno 5, so mojo motnjo spregledali. Zavedala pa se jo moja mati, ki je vztrajala, me spodbujala in mi nesebično pomagala. Vem, da mi je bilo velikokrat težko. Vem, da sem tudi večkrat kuhal mulo in potočil solze – ker sem moral »spet« pisati spise. Njena vztrajnost je obrodila sadove – moje primanjkljaje sem omilil do te mere, da sem začel z veseljem pisati svoja razmišljanja.

V gimnaziji ni bilo več spisov – prišli pa so eseji. Pred vsakim esejem sem imel tremo. Še večjo pa, ko sem ocenjene eseje prejel nazaj. Ponovno rdeče in ponovno označene stare (že znane) napake: manjkajoče besede, napačna raba sklona, neustrezen besedni vrstni red, neustrezna raba besede. Nič novega. Veljal sem za pridnega, vestnega in kreativnega dijaka. Seveda so se našli profesorji, ki so se spotaknili ob moje izražanje – a kar je najpomembneje, (sedaj že upokojena) profesorica slovenščine Marina Knific me je sprejela takega kot sem. V 4. letniku sem imel edini v razredu slovenščino zaključeno s 5. Disleksik, ki mu je bilo prisluhnjeno. Čeprav ni nikoli rekla, da je opazila mojo motnjo, so me njeni pozitivno naravnani  konstruktivni komentarji ob oceni spodbudili, da sem se pilil in izpilil – za kar sem ji neskončno hvaležen. Izgubil sem tudi strah pred izražanjem in nastopanjem, saj sem v okviru predmeta slovenščine večkrat kaj pripravil, predstavil, posnel video ali kako drugače popestril pouk.

Nekega dne, ko sem že bil študent, pa so v sorodniku prepoznali disleksično (legastenično) motnjo. Pritegnila me je radovednost. Prebral sem strokovno literaturo in prejel odgovore za moje »napake«. Vedel sem, kje je izvor. Ko sem se odločil postati učitelj, sem se zavestno odločil, da bom pomagal učencem/dijakom, ki hodijo po podobni poti. Če jim ne bo nihče drug, jim bom jaz prisluhnil, jim svetoval in pomagal, da pokažejo svoj potencial.

Zavedam se, da moje pisanje ni popolno, a to sem jaz. Zavedam se, da tudi tale sestavek slovnično ni korekten, a to je moje pisanje. Če bi ga pogledal strokovnjak, bi takoj prepoznal disleksične značilnosti. Nepopolnosti, nas delajo zanimive. Nepopolnosti nam dajejo motivacijo, da vztrajamo, se razvijamo in razumemo sebe ter druge. Zavedam se svojih napak in se še vedno trudim, da se pilim in izpilim.

Seveda še naletim na ljudi, ki se za mojim hrbtom posmihajo mojim zapisom. Bog jim požegnaj, če se nasmejejo. Žalostno pa, da v besedilu vidijo le napake, ne želijo pa videti vsebine. Ali so res tako površinski?  Ali so res tako neprofesionalni?

Življenje ni pravljica. V vsaki pravljici nastopajo tudi hudobna in osovražena bitja. Tako pač je. A v moji pravljici nastopajo tudi bitja, ki mi pomagajo, me sprejmejo in me razumejo. V prvi vrsti so to moji sorodniki – še posebno starša, ki sem jima neskončno hvaležen, da sta me sprejela takšnega kot sem, me podpirala in verjela vame – do konca doktorskega študija in še naprej.

Najlažje je videti nepopolnosti. Najlažje je videti napake. Koliko staršev si vzame čas za svojega otroka? Koliko staršev prisluhne svojemu otroku? Koliko staršev je pripravljeno vztrajati, spodbujati in delati skupaj z otrokom? Poznam odgovor. Ni jih veliko. Žalostno. A moji starši so bili in so še vedno takšni – vztrajni, razumevajoči in pozitivno naravnani. Zato sem tukaj – na tej točki. Uživam v poklicu in se razvijam še naprej. Zato z veseljem pišem – četudi po mnenje nadljudi – čudne zapise.

Mnogokrat me je disleksija omejevala. Mnogokrat me še zaboli, ko nekdo pokaže s prstom na moje napake. Tako pač je. S tem moram živeti. Sam pa vztrajam pri tem, da moramo vsakega sprejeti. Zato sprejmem vsakega učenca/dijaka in mu želim pomagati. Zato, da bo sprejet. Zato, da se bo izpilil. Zato, da bo izkoristil svoj potencial. Zato, da bo pozabil na svoje »napake«. Zato, da bo opazil in se veselil svojih močnih osebnostnih dimenzij.

Najlažje se je posmehovati drugačnim. Ne bodi kot drugi. Če bi se med seboj sprejemali in si pomagali, bi bil svet drugačen. Začeti moramo tukaj in sedaj. Vsi drugačni, vsi enakopravni.