Avsenik, Sveta noč in orgle

Prihajajo decembrski prazniki in z njim povezane melodije. Čas, ko se spominjamo otroških spominov – predvsem tistih, ki nas ponesejo v čase, ko smo bili obdani z ljudmi, ki jih sedaj ni več med nami.

Otroci rojeni konca osemdesetih let zagotovo pomnimo, kaj je pomenilo, ko je v hišo prišel videorekorder. Lahko si neprestano gledal posnetke, ki so ti bili všeč – znova in znova. Dijakom večkrat povem, da je bil za nas, rojene konec osemdesetih (sklepam, da podobno tudi za starejše), luksuz, če smo lahko gledali risanke. Bile so običajno okoli 18. ure popoldan in še to običajno 2-3 risanke na večer. Le v nedeljo je bil Živ-žav, kar je pomenilo 3-4 ure samih risank in mladinskih filmov. Čez dan smo morali kako drugače zamotiti. Videokasete sem pogosto gledal. Ko so se končale, sem jih prevrtel na začetek in ponovno pogledal.

Moja/naša prva videokaseta (VHS) je bila videokaseta Ansambla bratov Avsenik – Na Roblek; Po domače z Avseniki (1989). Ena ura Avsenikovih melodij, ki se je predvajala znova in znova. Nekaj časa sem gledal, nekaj časa sem se igral ob melodijah sedaj nadvse častitljivega ansambla. Veselo sem požvižgaval (kolikor mi je pač uspelo) na znano pesem Na Golici. Bila je prva pesem na posnetku in zagotovo najpogosteje predvajana v mojem otroštvu. Ne morem zatajiti, da še vedno zelo rad prisluhnem Avsenikovim melodijam – predvsem tistim, ki jih še nisem slišal.

Ko sem začel hoditi v malo šolo (sedanji 1. razred devetletne OŠ), sem prejel mali rdeč sintisajzer. Sklepam, da je bil namenjen bolj kot igrača (imel je le dve oktavi), a zame je bil več kot to. Sintisajzer je imel v naprej posnetih kar nekaj skladb. Med njimi je bila tudi Sveta noč, ki mi je bila najljubša. Zato ni nič presenetljivega, da sem se jo želel naučiti. Not nisem poznal. Zato mi je oče na tipke nalepil samolepilne nalepke in gor napisal številke. Poleg sintisajzerja sem prejel tudi notne zapise, ki jih je oče nadgradil z zapisi števil nad notami. In potem sem počasi z enim prstom pritiskal na tipke in sledil številkam. Kasneje sem že uporabljal več prstov in lepše zaigral znane melodije. A not še vedno nisem poznal – le sledil sem številskemu zaporedju označenih tipk.

V osnovni šoli sem začel obiskovati privatne ure sintisajzerja. Spoznaval sem note in glasbeno teorijo. Številk ni bilo več – note so dobile pomen, ki sem jih moral zapisati. Preigraval sem nešteto zabavnih skladb. Manjkale niso niti Avsenikove melodije: Na Golici, Večer na Robleku, Prelepa Gorenjska, Moj rodni kraj, moj rodni dom, Tam, kjer murke cveto in zagotovo še kakšna znana. Tudi na zaključni prireditvi v zaključnem razredu (na valeti) sem igral Avsenikovo Na Golici – verjamem, da gre za pesem, ki me je zaznamovala, poleg Svete noči.

V sedmem razredu sem prosil našo takratno organistko, da mi razkaže kor in orgle – veličasten in mogočen inštrument. Usedel sem se na klop in takoj so me pritegnili pedali. Seveda – z nogami pa še nisem igral. Uganete, katera je bila prva pesem, ki sem jo (kakor sem vedel in znal) zaigral s tapkanjem po nožnih pedalih? Avsenika si nisem upal zaigrati. Sem pa zato zaigral Sveto noč. Previdno sem pazil, da ne izgubim ravnotežja, ko sem v sedečem položaju z nogami pritiskal na velike tipke. Slišala se je znana melodija – čeprav v zelo globokih in nizkih tonih. Takrat se je pojavila želja, da bi igral na to mogočno glasbilo.

Po koncu osnovne šole se je ponudila priložnost, da bi obiskoval nadaljevalno glasbeno izobraževanje (neke vrste srednja glasbena šola), in sicer za instrument orgle. Poslušal sem predmete s področja harmonije, solfeggia, general basa, vokalne tehnike, dirigiranja, zgodovine cerkvene glasbe ipd. Priznam, da sem učiteljem povzročil kar precej sivih las. Ker sem v osnovni šoli igral le sintisajzer, je bila moja leva roka zelo okorna in ni bila sposobna igrati basovskih melodij – znala je pritiskati le akorde. Z vztrajnostjo, potrpežljivostjo in sočutnostjo moje pedagoginje se je roka po 4. letnikih »razvila« in sem lahko preigraval pobožne napeve. Imel pa sem še eno napako – moj nešolani glas. Pred vstopom v »srednjo šolo« nisem poslušal teorije o glasbi povezane s petjem. Zato sem običajno pel alikvotne tone – tiste ne-bodi-ga-treba štrleče tone. Recimo, da sem dal klasični glasbi pridih sodobne in avantgardne umetnosti. 🙂 Pevec pač nisem.

Ljubezen do ustvarjanja ni nikoli minila. Priznam, da nisem ravno ljubitelj težavnih klasičnih skladb. Raje sem igral mašne napeve – počutil sem se bolj kompetentnega in sigurnega. Moj prvi koncert (beri: moja prva maša) je bila en teden po veliki noč (v letu, ko sem bil prvi letnik gimnazije in tudi glasbene šole (2003)). Prva leta sem igral med poletjem, potem pa sem prevzel sobotne in nedeljske večerne maše. Zadnji dve leti pa večerne nedeljske maše. Velikokrat sem zaigral »mojo« Sveto noč. Ne boste verjeli, ampak zaigral sem tudi (večkrat) Na Golici. Vsakič z dovoljenjem duhovnika – prvič se je zgodilo, ko je naša takratna organistka imela okroglo obletnico. Vedno je bila že pol ure pred mašo v zakristiji. Takrat sem bil tudi jaz že pol ure na koru in čakal, da vstopi. Ni in ni je bilo. Na koncu pa je le prišla. Pet minut pred začetkom maše. Starejše gospe in ostali so vneto molili rožni venec. Kaj naj naredim? Nič. Kar bo, pa bo. Zaslišim, da pride organistka in takrat s polnimi registri zaigram cerkveno različico Avsenikove skladbe. Med začetkom igranja se je slišalo nekaj kašljanja … Verjamem, da je bil za marsikoga šok. Pa kaj. Če smo se pri verouku učili, da je vse Božje delo – potem je tudi glasba, kajne? Če je zaigrana z iskrenim namenom, potem ne vidim nič spornega.

Kasneje sem še večkrat zaigral kaj Avsenikovega. Seveda, ker sem poznal nekaj osnov harmonije, sem jih preharmoniziral, da so se slišale bolj cerkveno. Zanimivo mi je bilo, ko so me potem verniki pohvalili, kako lepe melodije sem igral. Le tu in tam je kdo prepoznal, da je na videz pobožna pesem v resnici posvetnega porekla. Zaigral sem tudi že kakšno filmsko glasbo. Ne boste verjeli, ampak na poroki sem igral tudi že skladbo iz filma Pirati s Karibov – seveda na željo mladoporočencev. Lahko verjamete, da je popestrila cerkveni poročni obred. 🙂 Nekaj o svojem igranju na sploh sem povedal tudi v intervjuju za zasavsko dijaško in študentsko revijo Trojka. Spodaj si lahko preberete intervju.

Igral sem na kar lepem številu krstov, porok in na žalost tudi na pogrebih. Najtežje je, ko igraš nekomu, ki ti je bil blizu. Spomnim se 3. januarja 2011 – na prvi delovni dan novega leta je prišel SMS, da med nami ni več Ane, sošolke iz osnovne šole. Šok. Skupaj s sošolko sva obvestila ostale bivše sošolce in vsaj malo pomagala pri organizaciji slovesa. Javil sem se, da bom igral žalno mašo. Kot bi bilo včeraj, se spomnim, da sem igral Tears of Heaven, Angels in druge žalostnemu dogodku primerne skladbe. Želel pa sem dati/zaigrati tudi nekaj svojega. Iz časov, ko sem hodil v glasbeno šolo, je ostalo kar nekaj melanholičnih melodij, ki sem jih spisal. Za slovo od sošolke sem jih združil v poslovilno pesem. Za Ano. Vem, da ne gre za glasbeni presežek. Vem, da ima dosti pomanjkljivosti, ampak sestavljena je bila iskreno in z lepim namenom. Kasneje sem skladbo večkrat zaigral, ko sem igral žalne maše – vsakič sem se spomnil dogodka, ko sem jo zaigral prvič.

Za menoj je 13 let orglanja. Poleti pa sem zaradi selitve v drugi kraj končal z rednim orglanjem. Škoda, da za menoj ni bilo naslednika, ki bi pokril nedeljske večerne maše. Na srečo pa imamo še druge organiste, ki skrbijo za druge maše. Mislil sem, da bo moj glasbeni premor trajal dalj časa. Na žalost pa sem ga moral prekiniti. Preteklo nedeljo. Usoda je želela, da smo se po težki bolezni morali posloviti od stare mame. Slovo je bilo boleče in še vedno je težko. A za voljo lepih spominov sem vseeno zaigral, ko smo obhajali 30. dan, ko se je od nas poslovila. Imel sem veliko tremo – igraš za nekoga svojega. Veš, da je v mislih s teboj. Čeprav sem že igral na mašah v spomin na prababico in pradedka, je vedno težko, ko nekoga izgubiš. Odgovornost, da zaigraš lepo in korektno, je zato toliko večja. Ker je stara mama zelo rada prisluhnila domači glasbi, sem v ta namen zaigral Avsenikovo Veter nosi pesem mojo. Verjamem, da bi ji bila cerkvena različica zelo všeč. Glasba je res umetnost – ne glede na to, kdo, kako in na kaj jo izvaja. Vedno znova in znova je potrebno poudariti, da je pomemben namen in sporočilnost igranja. Nekoč in nekje pa bo morda veter nosil mojo pesem življenja …

 

Priponka:

• Tukaj si lahko preberete moj prvi intervju: intervju_za_trojko