Zmagovalni dijaški film Horizont V

Sodelavka mi je rekla, da lahko blog služi kot dnevnik mojega kariernega življenja. Zakaj pa ne. Na stara leta, ko mi bo spomin pešal in bom verjetno še moral delati (glede na situacijo v Sloveniji), bo odličen pripomoček za priklic mojih začetnih korakov v svetu učiteljevanja. Tokrat bom napisal malo več o nastanku filma Horizont V, ki je slavil zmago leta 2014 na ACM tekmovanju v izobraževalnih videoposnetkih, in sicer v sekciji študentskih in dijaških filmov.

September 2013 – začetek moje (uradno) prve službe (študentsko delo ni vključeno). Učitelji smo morali predlagati imena in vsebine krožkov, ki jih bomo izvajali tisto šolsko leto. Kaj naj predlagam? Ko sem se dijakom predstavljal in so se oni meni, sem poizvedoval s čim se ukvarjajo in kaj bi radi počeli, če bi imeli krožek. Snemali in urejali bi film. Upošteval sem želje dijakov in oblikoval krožek Avdio-video produkcija. Udeležilo se ga je pet dijakov. Verjetno si mislite – samo pet? Res gre za manjše število, a teh pet dijakov je opravilo več, kot če bi imel poln razred dijakov, ki bi se težko organizirali in skupaj definirali temo filma.

Že na prvem srečanju smo si zastavili cilj – naredili bomo krajši film, ki ga bomo prijavili na enega izmed natečajev. Na šoli smo imeli tisto šolsko leto SKK projekt, in sicer »Rudarji iz rovov v srca«. Projekt, s katerim smo želeli ozavestiti naše dijake in učence (sodelovale so tudi osnovne šole) o naši pretekli rudarski zgodovini in kulturi.

 

Na drugem srečanju so člani krožka izrazili željo, da bi posneli prvoosebni film. Seveda – primerno času razcveta sebkov (selfijev) in prvoosebnega snemanja z akcijskimi kamerami (GO pro). Naj bo. Sicer nismo imeli jasne vizije, kam nas bo pot zanesla – a vedeli smo, da bomo delali prvoosebni film na rudarsko tematiko. Ampak, kaj naj bo izhodiščna tema?

Padale so ideje. Življenje rudarja. Rudarsko stanovanje. Delo v rudniku. Rudarske-zasavske jedi. Zasavska arhitektura. Časovni prerez razvoja rudarstva. Takoj smo določili rdečo nit – ozavestiti želimo mlade in tiste, ki živijo izven regije, da rudarstvo v Zasavju ne pomenijo zgolj sočne (neprimerne) kletvice, ne pomenijo nenavadne jedi (npr. grenadirmarš), ampak veliko odrekanja, težkega življenja, trdega dela in tudi dosti nesreč, ki so prizadele marsikatero rudarsko družino.

Začel se je lov na scenarij. Dijaki so spraševali svoje starše in stare starše o življenju nekoč. In rodila se je ideja. Kaj pa, če bi naredili rekonstrukcijo ene izmed rudarskih nesreč?  Stric Google je takoj ponudil strašno nesrečo, ki se je zgodila leta 1961 v Zagorju. Povpraševali smo naokoli, vendar smo prejeli premalo ključnih podatkov, da bi lahko naredili scenarij. Prejeli smo posamezne delčke sestavljanke, ampak ne vseh. Zato smo težko razbrali celotno sliko. Nismo pa imeli namena, da bi si vse izmislili. Gre za spoštovanje do žrtev nesreče. A smo hitro našli rešitev. Eden izmed dijakov je doma povedal o ideji filma in stara mama mu je povedala, da še hrani časopisni prispevek iz tistega časa (objavljenega 4 dni po nesreči). Dijak ga je prinesel na krožek in sestavljenka je bila končana. Iz časopisnega prispevka smo razbrali potek, udeležence in dejstva, ki so manjkala. Še več, dobili smo delovni naslov filma, ki je kasneje postal tudi uradni naslov filma: Horizont V.

Seveda ne gre vse z lahkoto. Če želimo posneti prvoosebni film, moramo imeti prvoosebno kamero. Za GO pro ni bilo denarja – niti nihče izmed dijakov tovrstne kamere ni imel. Kaj naj naredimo? Ostala je možnost, da posnamemo s telefonom, ki ga ima dijak »privezanega na obraz« in z njim hodi. Ali pa telefon pred njim drži drugi dijak in v tandemu opravljata delo enega. Ne eno, ne drugo ni bilo praktično. Škoda. Iskali smo rešitve, pa jih nismo našli z lahkoto. Žalostno je, ko si omejen z denarjem. A nismo obupali. Dijak Blaž je prišel na idejo, da bi staro čelado, ki jo ima oče doma za zaščito pri žaganju drv, preoblikoval v nosilec kamere. Skupaj z očetom sta idejo realizirala in naredila imitacijo GO pro kamere. 🙂 Vse se da, če se hoče.

Nastopil je čas, da vse zložimo skupaj in se lotimo naslednje faze. Sestavo scenarija smo se lotili po šolsko. Narisali smo dramski trikotnik in sestavljali scenarij. A nato je nastalo naslednje vprašanje. Kje vse pa bomo posneli kadre? Dve rešitvi sta se takoj pojavili – rudarski stanovanji na Njivi (Muzej Trbovlje) in Rudniški muzej Loke-Kisovec. Neizmerno smo bili hvaležni obema institucijama, da sta bili pripravljeni sodelovati in nam ponudili svoje prostore za snemanje. A dijaki so imeli tiho željo – želeli so posneti, kako so v dvigalu in gredo z njim globoko v jamo.

Manjše dvigalo (ki ga ima rudniški muzej v Kisovcu) je bilo premajhno, prenizko in pretemno. Poklicali smo v druge bližnje rudnike, vendar nismo izpolnjevali vseh zahtev, da bi lahko posneli le kader, kako se rudarji spuščajo v rudnik.

A nismo obupali. Takoj po novem letu (2014) smo prišli na idejo, da bi med zimskimi počitnicami (ko bi bila šola prazna) v eni izmed učilnic naredili simulacijo dvigala. Četudi za nekaj sekund snemanja. Beseda je dala besedo in lotili smo se izdelave dvigala. Dva dni smo ga izdelovali. Tretji dan pa smo posneli sceno in nato pospravili učilnico, da je bila pripravljena za delo po počitnicah.

Izdelava dvigala je bila zelo zabavna. Iz kartonskih škatel in toaletnih brisačk smo izdelali ohišje dvigala. A težava je bila, kako bomo narediti, da bo vse trdno stalo in delovalo prepričljivo. Uporabili smo mize in stole in kartone privezali na njih. Na spodnjih slikah lahko vidite naš projekt izdelave dvigala. Saj veste – če ni denarja in možnosti za prave stvari, si jih naredimo sami. Manjkal je le še element, ki bo simuliral spuščanje v globino jame. Iz celofan papirja, kartonastih kolutov in toaletnih brisačk smo naredili vertikalni tekoči trak. Uporabili smo papirnato tehniko, dodali črno barvo in nekaj svetlih odtenkov sive barve – tako smo dodali neenakomerne vzorce za prepričljivejši občutek slojev zemlje. Nato smo posneli sceno. Imeli smo škornje, obleke in čelade, ki jih je prijazno posodil rudniški muzej iz Kisovca (g. Roman Perklič). Seveda – profesionalnih reflektorjev nismo imeli. Zato smo si sposodili 5 projektorjev (vsakega iz sosednje učilnice), jih enakomerno porazdelili in relativno primerno osvetlili dvigalo.

Akcija. Štirje dijaki preoblečeni v rudarje so se postavili v dvigalo, profesor Ocepek pa je zadaj na vso moč vrtel vertikalni tekoči trak. Nekaj časa smo potrebovali za sinhronizacijo – prihod v dvigalo, spuščanje in simulacija »pristanka«. Profesor Ocepek 🙂 je moral seveda simulirati poskok dvigala in seveda tudi fantje v dvigalu. Sem naredil kar nekaj vaj za bicepse, da je na koncu vse »štimalo«. A glej, posnetek je zelo prepričljiv. Komurkoli smo povedali, da je dvigalo v resnici narejen iz kartona in, da smo posneli v učilnici, ni verjel.

Scena z dvigalom je bila posneta. Nato smo se lotili snemanja začetka filma, in sicer v enemu izmed rudniških stanovanj na Njivi. Želeli smo poustvariti takratno življenje. Za pomoč smo prosili dijakinjo Matejo, ki je odigrala rudarjevo ženo. Vedeli smo, da so rudarji (preden so šli v službo) jedli – a kaj naj naš rudar poje? Pogledali smo po stanovanju in videli rešitev – Gavrilovićeva pašteta :-). Šli smo v sosednjo trgovino, kupili kruh in pašteto. Vse za pristnost filma. Brez večjih težav smo posneli potrebne kadre. Motivacija in želja po uresničevanju filma je rasla. Bili smo ponosni na vsak posnet kader.

Rudarski muzej Loke-Kisovec, maketa rudnika. Zadnji dan snemanja. Skupaj s štirimi dijaki smo obiskali muzej in se lotili snemanja. Naša naloga je bila, da posnamemo najbolj ključne kadre našega filma. Nesrečo. Kako (na pameten) način posneti, da bo delovalo, da je bilo res več ljudi v rudniku? Preprosto. Nekatere bomo snemali v obraz. V drugem kadru, pa jih postavili na drugo lokacijo in jih snemali v hrbet. Tako bo gledalec imel občutek, da je več različnih igralcev. A vse je bila velika improvizacija. Vedeli smo, da je bila scena v dvigalu posneta s 4 rudarji. Kar pomeni, da morajo iz dvigala prideti tudi štirje rudarji. Teh štiri rudarjev mora pozdraviti orodjarja. Kdo ga bo igral? Najlažje Aleksander, ki se vizualno še ni izpostavil kameri. Tako je Aleksander, ki sicer igra glavni lik, odigral še vlogo rudarja, ki je skrbel za opremo. In kdo bo takrat igral glavni lik? Za sceno prihoda iz dvigala, sem sam prijel za kamero in posnel celo sceno. Tudi kasneje, ko smo posneli, kako glavni lik pride zamenjati kramp, je moral biti za kamero drug dijak (Blaž). Tako smo glavnega igralca »igrali/snemali« trije – jaz in dva dijaka. 🙂 To se zgodi samo v redkih velikih filmih, kajne?

S posnetki smo bili zadovoljni. Čas je prišel za montažo. Problem je bil z zvokom, ki je bil zelo slab. Zato smo ga morali v celoti posneti – od začetka. V mojem kabinetu smo vse monologe ponovno posneli. Počutili smo se, kot bi delali sinhronizacijo filma. Ujeti smo morali premikanje ustnic. Bilo je zabavno, ampak tudi zelo dolgotrajno. A, ker je bilo celotno snemanje zanimivo in smešno, se je tudi tukaj zgodila posebna anekdota. Scena, kjer pride glavni lik do orodjarja, ima teoretično gledano, dva ista igralca. Aleksander je sicer dal svoj glas glavnemu liku, a v isti sceni nastopa tudi kot orodjar, zato ne more biti dvakrat isti glas za dve različni vlogi. In rešitev? Seveda, prof. Ocepek bo sinhroniziral orodjarja, ker so vsi ostali igralci (dijaki) že izpostavili svoj glas drugim likom. Tako v sceni, ko Aleksander govori, slišite moj glas namesto njegovega. Večina dijakov in gledalcev ni bila na to pozorna – smo pa sedaj odkrili to skrivnost. Zabavno, kajne? Moram pa še poudariti, da so vsi zvoki (tudi poki, zveni in šumi) dodani naknadno. Aleksander, ki je skrbel tudi za postprodukcijo, je ob montaži preživel ure in ure, da je vse zvočno obogatel.

Film ima svojo posebno vrednost. Predvsem zaradi dejstva, kako je nastal. Iz nič smo naredili veliko. Resnično – zelo sem ponosen na celo ekipo. Čeprav smo se zavedali, da bi lahko naredili veliko boljši film, če bi imeli več denarja – ustrezno/kvalitetno tehniko, smo vseeno film prijavili na ACM tekmovanje v izobraževalnih videoposnetkih (sekcija študentskih in dijaških filmov).

Z dijaki sem se udeležil projekcije filmov – bili smo polni pričakovanj, kaj bo na film rekla stroka. Pred razglasitvijo so predvajali drugo uvrščeni film  Inštituta in akademije za multimedijo. Popolna slika. Odlični kadri. Sam pri sebi sem si mislil – nimamo šans. Žal mi je bilo za fante, ki so bili polni pričakovanj in se resnično trudili. A vedel sem, da smo delali z zelo omejeno opremo in posledično film ni tako popoln. Videl sem na njihovih obrazih, da se zavedajo pomanjkljivosti našega izdelka, ko so gledali dovršen drugo uvrščeni film.

Ob razglasitvi zmagovalca smo ostali brez besed. Zmagal je Horizont V. Naš film. Zmagali so moji dijaki. Bili smo neizmerno veseli. Premagali smo študentske filme. Mi, ki smo skoraj vse naredili sami in morali veliko improvizirati. Neizmerno veselje. In kaj smo dobili za nagrado? Ne boste verjeli, GO pro kamero. 🙂

Čeprav so minila skoraj 3 leta od teh veselih dogodkov, sem še vedno ponosen na film, ki smo ga naredili. Film je bil kasneje tudi predvajan v naši trboveljski kinodvorani. Kako poseben občutek je, ko gledaš dijaško delo – delo, za katerega le ti veš, kako je bilo narejeno in koliko truda je bilo vloženega. Zato se mi zdi prav, da sem z vami delil to izkušnjo. Mojo izkušnjo in izkušnjo vseh sodelujočih dijakov: Aleksandra Kraševca, Blaža Ocepka, Mateje Napret, Aleša Ravnikarja, Mitje Bricla Mohorja in Klemna Dornika.

Vesel bom, če si boste film pogledali in bili (tokrat) pozorni na vse detajle, ki jih razlagam v besedilu. Pa (rudarski) SREČNO!